Ta teden sva z Rokom Mirtom plezala na Jezerskem.
Za prvi dan sva izbrala daljšo turo in sicer Jubilejno smer v Dolgem hrbtu (V/IV, 500m). Dostopala sva prek Kranjske koče na Ledinah, kjer sva pustila odvečno kramo in izvedela, da je kuhinja odprta le do 20h, zato sva hitro zarinila v strmino. Smer je lepa in logična, saj je linija jasno vidna že od koče. Prvih sedem “resnih” raztežajev naju je navdušilo s kompaktno skalo, lepimi prehodi in res dobro opremljenostjo. Osebno mi je bil najtežji detajl v tretjem raztežaju, ki se ga da baje obvoziti po levi, kar pa sva izvedela šele zvečer ob pivu. Izstopila sva po levi, navezana plezala še en raztežaj čez plošče, nato pa pospravila vrvi in nadaljevala s poplezavanjem po lažjem a krušljivem svetu. Vrh sva dosegla po točno 6 urah in ker sva oba vajena časovnico množiti z dve, sva se strinjala, da je zgodnje zapiranje kuhinje dobra motivacija za dvig tempa. Sestop prek Mlinarskega sedla do Češke koče ter dol in spet gor do Kranjske, kjer sva se regenerirala s težko pričakovanimi dobrotami.
Naslednji dan sva se podala v Grintovčev steber (V/IV, 250m). Prvi trije raztežaji so lepi in ne pretežki. V tretjem naletiš na dve dolgi prusikovi vrvici, od tega je ena zavezana okrog majavega kamna, zato je ni modro uporabiti za pomoč (A0) ali varovanje. Priporočam plezanje nekaj metrov bolj desno kjer strmina rahlo popusti in je skala kompaktna. Na vrhu tega raztežaja sem uporabila sidrišče s svedrovcem. V nadaljevanju je Rok prišel v zelo naloženo kotanjo, kjer se ni mogel izogniti pometanju kamenja z vrvjo. Ti precej veliki kosi so deževali točno po meni, saj je sidrišče v vpadnici, zato sva še enkrat “štantala” na klinih za vogalom. Od tu sva z dolgim kaminom (ki je res najtežji del smeri) opravila v enem dolgem raztežaju. Lahko, da sta temu botrovala utrujenost in bojne rane od kamenja, vendar naju je smer navdušila malo manj kot Jubilejna. Sestopila sva po gruščnati polici ter spet dol do Češke koče in gor do Kranjske.
Zaključek: na Jezerskem je fajn vendar sestopi v hrib ubijajo, zato bo treba naslednjič boljše načrtovati prenočevanje.
Jana
Kuharica v Kranjski koci je kasneje povedala, da je bil v Grintovcevem stebru nek podor, in glede na splezano, je najbolj verjetno da je bil ravno v omenjeni kotanji tik pred detajlom smeri, saj je bilo videti odlomljeno dokaj na novo.