Parižanka, VI+/IV-VI, 300m, Debela peč

Danes sva se s kolegom načelnikom AO Ajdovščina, Maticem Štrancarjem, po več kot letu dni usklajevanj dogovorila, da se odpraviva v Debelo peč.

Zaradi možnih popoldanskih ploh in neviht sva se dogovorila, da štartava nekoliko bolj zgodaj. Tako me je iz sanj o sodelovanju v Indijskem državnem udaru (? !?) ob 4:30 zbudila budilka. Vseeno se mi je zdelo, da sem spal kar v redu, in se po hitrem obroku odpeljal proti Vipavi, kjer sva se dobila s soplezalcem.

Pogled v nebo je obetal lep dan, na cesti ni bilo gneče, in tako sva nekaj čez sedmo uro prispela v Krmo. Tam sem bil prvič in moram reči, da je kar lepa dolina.
Najino izhodišče je bila Kovinarska koča, od koder sva po kakšni uri vzpona dosegla steno.

Sama stena ne daje nekega posebnega vtisa, je pa smer zelo markantna in jo je moč opazovati že med dostopom. Ugotovila sva, da je mestopa nekoliko mokra, ampak sva upala, da s tem ne bova imela težav. Ves čas je bila tišina, nobene naveze, nobenega helikopterja, le neki ptiči so se drli.

Žreb je določil, da prvi raztežaj (IV) pripada meni, in tako sem zarinil. Zdelo se mi je, da gre nekoliko bolj počasi, ampak sem se tolažil s tem, da gre za prvi raztežaj, in prvo smer po nekaj tednih premora. Prvi težji raztežaj (VI) je tako splezal naprej Matic, nato spet jaz…

Francozinj ne poznam (a šteje tisti bonjour pekinji v Valloise?), še manj kakšne iz Pariza, ampak smer ponuja lepo plezanje v dokaj dobri skali, nekaj visečih sidrišč (opremljenih, čeprav so nekatera že bolj slaba), in pa veliko težav, ki so bile meni osebno ravno prav težke in lepe.

Na žalost sem ugotovil, da se moja počasnost samo še stopnjuje, in da se mi ves čas nekoliko spi. Tudi samo plezanje je bilo bolj robotsko, brez neke elegance, ki se pritiče smeri s takim imenom, začela je delovati psiha, čutil sem, kako me zebe. Niti čarobne rezine iz Ajdovščine niso pomagale.
Tako je od polovice smeri dalje vse raztežaje naprej plezal Matic. Čez detajl smeri (VI+), sem se moral povleči, saj preprosto ni šlo.
Tudi v vseh naslednjih (lažjih) raztežajih je bilo isto. En raztežaj (V) sem spet splezal naprej, a sem ugotovil, da ne gre najbolje, saj sem imel občutek, kot da plezava že ves dan in nimam več energije, tako da je preostala 2 potem zopet potegnil Matic.

Smer se nato priključi na Severovzhodni raz, kjer sva se razvezala in potem po lažjem poplezavanju prispela na vrh. Od tam sem prvič opazoval širne gozdove Pokljuke, in moram reči, da so me bolj navdušili kot vse ostalo tisti dan.

Z vrha vodi lepa markirana pot skozi visoko rušje, ki pa gre okrog riti v žep. Na koncu sva si v koči privoščila še zaslužene skutne štruklje (žal so izginili preden sem utegnil fotografirat 🙂 )

Smer je lepa, priporočam uplezanim, čez detajl se da tudi tehnično splezat. Od avta do avta sva rabila ene 10h, vmes sva dvakrat izgubila pot.
No ja, vsaj nov štrik sem sprobal.

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

• 

•