Zeleni žleb, Rombon, 1100m (70°/40°- 60°)

Z Erikom1 sva se podala,
da kakšno grapo bi splezala,
eno tako kot se spodobi, 
da se po njej ne samo hodi.

"Kam se gre?", je bilo vprašanje,
pogledam na Primorske stene,
pojavi se spoznanje -
v Rombonu gužve ni nobene.

S parkirišča je lep razgled,
sploh, če imaš še daljnogled,
tista grapa izgleda v redu,
bova splezala še kaj v ledu.

Že na dostopu je prepreka,
teče dokaj močna reka,
na srečo najdeva en most,
trden kot zlomljena kost.

Sneg začne že dokaj nizko,
a že prvi skok nama da flisko,
narejen je bil zanič,
čez greš lahko če si ptič.
Sva ga gledala od doli,
nad njim je izgledalo že bolje,
in ker za naprej je bilo še dosti volje;
nič, greva pa levo naokoli.

Višje se smer pokonci postavi,
ven sva dala štrik in kline,
poiskala zanje pokline,
če padeš, te vsaj to ustavi.

"Direkt" izstop je bil z ledom bolj skop,
zato sva si raje rekla stop.
Mahnila sva jo na desno,
kjer izgledalo je najmanj resno,
priplezala sva na greben,
komaj čakala da bova ven.
Vmes sva se javila še domov,
baje je bil že cel šov.

Končno sva le izstopila,
šla sva na vrh in čezenj,
kjer na srečo so bile sledi,
pripeljaje so naju do poti.
Še teren je bil zasnežen,
da sva hitreje sestopila.

Sestop z vrha se res vleče,
tako je pač, če nimaš sreče.
Lune bil je zadnji kraj,
ovir na poti kot le kaj,
podrta debla, erozija,
ena sama hudobija.
Mimo Kluž, do avtomobila,
pot je večkrat spet gor zavila.
Ko sva končno le prispela,
pogledala sva se vsa vesela,
snela sva čevlje rekoč:
"Ne velika, ampak dolga noč".

1 – Erik Pavusa (AO PD LJ Matica)

TL;DR: Z Erikom sve plazala Zeleni zleb (izstopno varianto) v Rombonu, razmere so bile se kar, zgornja (dirketna) varianta je bila tako tako in midva sva bila ze utrujena. Sestop nazaj v Moznico je dolg.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja