Zadnji petek letošnjega septembra je obetal čudovito vreme, ki je kar klicalo po obisku visokogorja. Načrtu, da se v hribe po dolgem času odpravim uživat in ne le delat, se je pridružil še Erik (AO Lj Matica) in tako sva se podala Belim vodam naproti. Cilj je bil doseči vrh Male Lojtrce po smeri Ive-Piemontese.
Parkirišče je bilo začuda skoraj prazno, na dostopu pa razen nekaj gamsov nisva srečala žive duše. Mir naju je spremljal do pod stene, kjer sva na prvem štantu izbrane smeri opazila (slišala) navezo dveh Italijanov. Erik si je tako vzel čas za malico (glede na članek je bila to najbrž že njegova malica #5?), nato pa sva v dokaj ležernem tempu le vstopila v smer.
Prva dva raztežaja štirice sta navdušila z res kompaktno skalo, ‘šalcami’ za celo roko in lepimi prehodi. Linija smeri je precej očitna, zato orientacija ni težka. Sidrišča so narejena, opremljenost s klini je solidna, kakšen frend ni odveč, z malo iskanja pa se najdejo tudi skalna ušesa. Sredino smeri označuje prečnica (sprehajalna polička) v desno (II), nato pa se stena postavi bolj pokonci. Sledi še ozek in zračen kamin, v katerem se nahrbtnik ali kak del telesa rad zatakne, nato pa lažje poplezavanje do vrha. Na Mali lojtrci je prostora ravno za 2 riti (ne preveč udobno za malico), zato sva naredila abzajl do škrbine, se okrepčala in potem malo zgubljala do pod stene, ker pač nisva pogledala, kje gre sestop :).
Do avta sva veselo zbijala šale na račun drug drugega in se strinjala, da se vrneva v Bele vode, ker obema manjka še opevana Direttissima za trojček najlepših smeri tu okoli (v Severnem razu Visoke Bele Špice sva že plezala). Dan je minil v dobrem vzdušju, plezanje je bilo ravno pravšnje za moje roke, ki so pač bolj vajene zavijanja štrudlja kot praskanja po skali, postankov za malice je bilo dovolj 😀 Le pivo nama je ušlo, ker sva bila prepočasna in so cesto na Predel že zaprli (vzdrževalna dela).
Erikova malica #5 
iza čoška 
Kjra že? 
Končno našla sestop