Virensova in Zajeda Skute

Po 24-urnem velikonočnem iskanju pirhov v Zelenem žlebu Rombona, sva se z Rokom (pred)prejšnjo soboto vendarle dogovorila za najino prvo skupno skalno turo.

Tako sva se (šele) ob 6h dobila pred pekarno v Novi Gorici in se, glede na ugodnejšo vremensko napoved, odločila za Kamniško-Savinjske Alpe. Po prvi malici, ob 8h štartava z nabito polnega parkirišča V Koncu. Za cilj sva si izbrala Kogel. Po slabih dveh urah prisopihava do stene, kjer si priznava, da si je najina kondicija letos pač vzela daljši dopust in misli tam zaenkrat tudi ostati. Nekje med potjo sva dorekla, da se za začetek podava v Virensovo smer IV/III, 160m. Pod vstopom sledi malica(2), hiter ogled skice in lahek prvi raztežaj. Že v naslednjem si je Rok zaželel guzenja po ozkem levem kaminu/zajedi in tako poskrbel za nekaj metrov (ne)lepega plezanja 😀 . Po malce krušljivem srednjem delu, se stena spet postavi malo bolj pokonci in nudi nič kaj težko uživaško plezanje do vrha.

Tretja malica. Odločena, da tudi danes uporabiva čelko, se brez pomislekov zapodiva pod južno steno Skute, da splezava še eno smer. Med dostopom se odločiva za Zajedo Skute V-/IV, 370m, ki naj bi, glede na skico in opis, ponujala nekaj več težav in bolj konstantno plezanje.

Četrta malica. Med navezovanjem se še 2x skrijeva pred padajočim kamenjem, nato pa nekaj minut čez 14h začneva s plezanjem. Že od samega začetka je skala zelo dobra, na trenutke tudi precej ostra, smer pa, z iskanjem najlažjih prehodov, z vsakim metrom bolj navdušuje. Zajedo, ki se jo sicer lahko spleza v enem raztežaju, si razdeliva na dva dela, z namenom, da vsak malo globoko zadiha. Nabita je že skoraj too much, res pa, da lahko nekatere kline izvlečeš z roko in od njih ni nobene večje koristi. Po zajedi se stena položi, po preplezanem zadnjem strmem žlebu pa sledijo še 4 raztežaji iskanja najlažjih prehodov(II-III) do izstopa iz smeri. Ob 19:30h stojiva na vrhu Skute. Sledi seveda malica(5). Za sestop sva izbrala daljši, a orientacijsko nezahteven sestop mimo bivaka pod Grintavcem do Cojzove koče, ki se je res vlekel. Rok je med sestopom testiral še gibljivost svojega gležnja, ko je zakorakal v manjšo luknjo v travi. Ko si je malce kasneje preventivno obvezoval gleženj, sem postal spet malo lačen in na hitro pomalical(6). Zatem v temi zagledava par svetlikajočih se oči, ki naju je nekaj minut zlovešče spremljal in spodbudil, da sva malce pospešila korak. Še danes si nisva enotna, ali je šlo za pumo, gorskega leva ali medveda. Ampak verjetno je bil gams.

Ko ob šibki svetlobi rdeče lune prispeva do avta, je že nedelja. Zaslužena malica!(7) Odpraviva se domov, Rok vmes na hitro ohladi gleženj v Kamniški Bistrici. Na počivališču v Logatcu se ustaviva. Postanek izkoristim za power nap, Rok pa rutinsko po burek na Petrol. Okoli 2h zjutraj sva doma, kjer sva se končno lahko dobro najedla.

Pozen štart, osem ur v skali, en kup malic, neskončno dolg sestop, pošast v temi in izpraznjene baterije v čelki. Še ena navadna ( beri: super) tura z Rokom.