Ledni izlet v Dolomite

Že med smučanjem v Franciji je, ko smo z Drejcem in Zlatkom splezali en slap (Le Naine des Ravines, IV/4, 300m), padla ideja za kak večdnevni izlet.

Ker je imel Jernej druge obveznosti, sva se z Zlatkom odpravila sama. V soboto sva pregledala kje so razmere, 5er nama je prijazno posodil še vodniček (pri katerem je tudi sam sodeloval, Zlatko pa je prispeval eno fotografijo), in zvečer sva se že vozila proti prelazu Sella, pod katerim sva prespala. Peljal je pravzaprav Zlatko, ker je kombi (k sreči) pridobil nov vebasto.

V nedeljo sva imela v planu slap Cassiopeo (III/5, 150m), ki teče zahodno od Pordoi-a. Ker sva se bala gneče, sva vstala že ob 5:30. Na žalost sta Italijana v sosednjem kombiju vstala še par minut prej, tako da sta naju za las prehitela. Seveda sta imela isti cilj. Po malo premlevanja sva se odločila, da greva poskusit sosednji slap, Goulottina III/4, 110m, potem pa se vrneva v prvotni cilj.

Prvi raztežaj je pripadel meni. Je še kar šlo, vsaj v meča ni navijalo, čeprav je glava kar protestirala. Nekje na sredini sem od spodaj slišal preklinjanje, pohiti, še ena naveza gre. Na žalost vmes ni bilo nobenega sidrišča za spust, tako da je moral soplezalec prilezt za mano in zagristi še v drugi raztežaj, šele potem sva se lahko spustila pod steno.

Ko sva prišla pod Cassiopeo so bile tam še 3 dodatne naveze. Ura je bila okrog poldan, sonce je nažigalo, slap obrnjen na vzhod, in led je kar sam od sebe padal. To je botrovalo odločitvi, da se spustiva v Canazei, kjer naj bi bili neki slapovi bližje cesti, obrnjeni proti severu. Res sva našla en kar v redu slap, levi krak Fontanazzo colata, (II,4+, 210m). Od parkirišča slabih 15 min. Po prvem spustu ob vrvi je neznano kam magično izginilo orodje za izdelavo abalaka.

V vasi sva pojedla še večerjo, nato pa sva se odpeljala proti Colfoscu, kjer sva nameravala plezati naslednji dan. Ker je bil naslednji dan že ponedeljek, sva pričakovala manj gneče, zato sva imela optimistične cilje splezati tri slapove bližje cesti.

A spet ni šlo vse po načrtih. Nekaj pred peto zjutraj sva se zbudila v snežnem metežu. Po hitrem premisleku sva se odločila, da dvigneva sidro in se odpraviva v dolino, saj sneg in veter nista kazala posebnih znakov ponehanja. Še prej sva morala očistiti sneg s kombija, da sva lahko zložila streho, kar se je izkazalo za kar Sizifovo delo. Ko sem na eni strani čistil sneg, ga je veter na drugi strani zopet nanesel. Nekako sva potem le zaprla streho in se odpeljala proti Badiji.

Vedela sva, da s slapovi ne bo nic, saj je bilo vsepovsod polno snega. Odpeljala sva se do Cortine, kjer sva pozajtrkovala. Še vedno je pihalo, tako da sva se usmerila še bolj proti vzhodu, tokrat v Sappado, kjer sva se nameravala v torek dobiti z ostalimi.

Tudi v Sappadi je pihalo, čeprav nekoliko manj, zato sva si kar s ceste pogledala nekaj slapov. Na koncu sva se odločila za Specchio di Biancaneve (III,3, 150m) in vstopila okrog poldan, ko se je za nekaj časa pokazalo tudi sonce. Pred nama je bilo že nekaj navez, a na srečo s tem ni bilo večjih težav.

Še pred temo sva bila zopet pri kombiju, nato pa sva poiskala najbližjo picerijo (pri Renatu). Pica ni bila ne vem kaj, ampak za dva lačna je bila kar v redu. Prespala sva kar na parkirišču, drugi dan pa so prišli še Sašo, Jernej, Urban, Iza in Katarina. Z Zlatkom sva se navezala vsak z eno in šla ponovit slap od prejšnjega dne, le da sva tokrat izbrala drugo varianto. Ostali trije pa so plezali najprej slap na desni, potem pa so prišli še k nam.

Zlatko je že v prvem raztežaju zlomil cepin, tako da je morala uboga Katarina svoj prvi slap odplezati z zlomljenim oklom. A je vseeno odlično opravila, in se odločila podvig še kdaj ponoviti, seveda z brezhibno opremo. Tudi Iza je bila navdušena nad mrazom in težavami, katere je iskal naprej plezajoči 😛

Kot smo videli že v prejšnjih dneh, sreča ni najbolj na naši strani, tako da se nama je z Izo pri spustu zataknila vrv. Na srečo sta nama pomagala Luka in Nastja iz AO Kranj ( hvala).

Izlet je bil super, spanje v kombiju, Zlatkova pripovedovanja o raznih dogodivščinah med plezanjem in na padalskih tekmovanjih, tudi muziko sva imela (tudi brez Katarine nama je uspelo povezati telefon z avtoradijem 😀 ), skratka, za ponovit.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.