V pričakovanju bližajoče se skalne sezone, smo se trije tipi odpravili proti zahodu.
Za prvo skalno smer v sezoni smo iskali nekaj lažjega in vsaj delno opremljenega. Raznorazne gubance v teh dneh so me spomnile na “paneton”, ta pa potem na istoimensko steno v Karnijskih Alpah. Tam nisem bil že vrsto let, a v spominu sem jo imel kot kot v redu steno, opremljeno, ne pretežko…
Kot se za prvo smer spodobi, smo se odpravili šele ob osmih zjutraj. Bomo splezali dve, če rata. Seveda ni ratalo. Dostop je kratek, slabih 20 min. Ko smo prišli do pod stene pa je bila večina smeri že obljudenih. Po nekaj dogovarjanja smo se odpravili v omenjeno smer.
Najnovejšega pripravnika Deana smo poslali naprej nabirat izkušnje, jaz in Erik pa sva medtem nabirala le vitamin D.
Pred nami je bilo še nekaj ljudi, ampak smo plezali lepo počasi, počivali na udobnih sidriščih in uživali v razgledih. Smer do polovice poteka po “rampi” (duh), nadaljuje pa po platkah in radiatorčkih. Na sredini smeri je svojo priložnost dobil še Erik, jaz pa sem bil bolj japonski turist – s fotoaparatom v roki.
Na koncu smo ponovili še spuste ob vrvi. S ponosom lahko rečemo, da se nam ni vrv niti enkrat zataknila 🙂