Medtem, ko nekaj drugih članov odseka že uživa v Arcotu ali pa kolesari proti njemu sva se z Rokom odpravila pogledat večraztežajne smeri v Vipavo. Z vstajanjem se nama ni mudilo, saj sva še nekoliko počakala, da se stene posušijo od dežja. Okoli 12h sva bila pod steno in poiskala začetek Nikolajeve smeri (IV/II), ki je označena s klinom.
Potek smeri je jasen, saj je večinoma opremljena s klini ter jeklenimi zankami, tako da drugega varovanja razen kakega metulja nisva uporabljala. Prvi raztežaj je nekoliko zelen, naslednja dva pa potekata po kompaktni plati, kjer je bilo na skoraj majskem soncu že kar pretoplo. Tretji raztežaj se konča z zanimivim kaminom, kjer je po mojem mnenju tudi najtežje mesto smeri. Nadaljevanje smeri je bolj kot ne lažje poplezavanje, zato sva plezala nenavezana, le na nekaterih mestih je potrebno nekaj previdnosti zaradi krušljive skale.
Nekaj pred 15h sva bila na vrhu smeri in se počasi odpravila nazaj proti dolini z namenom da, splezava še kako smer. Odločila sva se, da greva splezat še Steber (4c), ki pa je v celoti navrtana, zato je bilo tudi plezanje nekoliko hitrejše, sploh ko so naju začeli preganjati deževni oblaki, ki pa so na srečo dež raje peljali proti Krasu. Za sestop sva se odločila, da greva raje po markirani poti iz Gradiške ture kot, da bi ponavljala zanje spusta ob vrvi.
