Da ne bodo vsi članki govorili le o uspešnih vzponih, se spodobi, da se napiše tudi kakšnega na račun obračanja v smeri.
Z Erikom Pavuso (AO Lj Matica) sva se 22. februarja namenila na Vršič splezat Kranjsko poč ali pa Severni raz Male Mojstrovke. Erik me ob 5ih pobere v Ljubljani in ob 6.30 že sopihava proti Vratcem. Na dostopu sva navdušena nad betonsko podlago, ki nama jo nudi sneg na južni strani, vendar se njegova kvaliteta na severu bistveno poslabša. Pot je bila do Vratc dobro vhojena, naprej pa so bile le sledi kakšnega turnega smučarja. Erik je imel bolj svež spomin na Severni raz, ki ga je plezal poleti, zato se raje odločiva zanj.
Nekaj pred osmo uro Erik zagazi v mehek sneg, kjer se hitro prebije do prvega svedra. Še dobro, da naju je na dostopu spremljala visoka temperatura, da sva prišla pod prvi skok ogreta, saj je bilo treba čez njega kar potelovaditi. Erik se je čez njega uspešno prebil, jaz pa sem si moral vmes odpočiti s sedenjem v pasu. Smer se nato nekoliko položi in pričaka naju tudi prvi štant, ki pa je kar neudoben.
Začetek drugega raztežaja zgleda kar lahek dokler ne prideva do zasnežene strmine, kjer sneg ne drži popolnoma nič, poleg tega pa so tudi vsi klini skriti pod snegom. Cepini so praktično neuporabni, nekaj upanja staviš le na noge s katerimi kopaš stopnice.
Po treh urah od začetka plezanja stojiva na drugem varovališču, ki ga je Erik sam naredil, saj je obstoječe najverjetnje pod snegom. Oba se strinjava, da v takih razmerah nima smisla rinit naprej, zato abzajlava. Če bo koga ta članek navdušil za ponoven poskus v naslednjih dneh, sva za ponavljalce pustila klin in 5m prusika okoli skalnega roglja 😉 . Na koncu ture se oba strinjava, da sva, kljub obračanju, uspela izpeljati dober poskus in dobro izkoristila dan.
