V četrtek, 17.8., smo se z Deanom in Mihom odšli hladit v severno steno Srednje Device, z namenom splezati najbolj očitno razčlembo v tej steni – Holznerjev kamin.
Okrog 7h zjutraj se v ležernem tempu podamo iz doline Zajezera proti smeri, ki jo je tokrat izbral Miha. Dostop nas pelje mimo koče Pellarini, od kjer je do vstopa v smer še kake pol ure hoje. Vstop najdemo brez večjih težav, pripravimo opremo in izžrebamo vrstni red plezanja.
Miha je potegnil najdaljšo palčko, tako da prvi raztežaj pripada njemu. Sodeč po skici se smer sicer začne nekoliko nižje, kot smo mi vstopili, saj smo proti kaminu na dostopu poplezali nekoliko višje. Smer nam na načetku postreže z vlažnim, z mahom poraščenim kaminom, kateri pa je po opisu vodnika tudi vedno v takem stanju. Začetni kamin nam da upanja, da bo skala v smeri kompaktna, kar pa se kasneje izkaže, da temu ni tako. Večina smeri poteka po svetu desno od kamina, le občasno je treba zaviti v kamin in malo potrenirati govzdenje. V celotni smeri smo našteli vsega 4 kline, od katerega smo enega spregledali za varovanje, tako da je zvok kladiva odmeval med stenami cel dan. Smer je sedaj bogatejša za 2 klina – eden se ni pustil izbiti, drugega pa sem pozabil na enem izmed varovališč. Skala v smeri vsaj na začetku ni najbolj naklonjena nameščanju metuljev, višje v smeri pa se najde kaka razčlemba več. Pri zabijanju klinov se je pogosto premaknil cel blok, tako da je bilo iskanje primernih varovališč nekoliko težje. Sama težavnost smeri ni velika, je pa kakovost skale večino smeri bolj slaba. Najbolj nas je presenetila ocena raztežaja, ocenjenega s prvo stopnjo, za katerega se izkaže, da je kar naložen in kamenje rado zgrmi v dolino že ob malo gršem pogledu. Za konec smo smer verjetno nekoliko zgrešili in odplezali kamin namesto končnega raza. Po smeri nismo ravno tekli, saj smo za njo potrebovali dobrih 5 ur, v vsakem raztežaju smo izgubili kar nekaj časa predvsem na račun nabijanja štantov in prevezovanja za izmenjavo vodstva.
Na vrhu nas je še obsijalo sonce, vendar so se nad nami prikazali tudi črni oblaki. Na sestopu smo se najprej poslužili spusta po vrvi, ki je dolg celih 60m, pri čemer smo prišli do sedelca med Srednjo in Malo devico. Od tu je bilo več možnosti sestopa. Odločili smo se za abzajle po za to namenjenih sidriščih, saj nam druga opcija – krušljiva izpostavljena prečka II stopnje do dveh abzajlov ni dišala najbolj. Čakalo nas je še 8 raztežajev spusta, kar je na koncu naneslo za polni dve uri spustov. Po poti smo v dolino odnesli še zataknjen štrik, katerega lastnik se je že našel. Na sredini spustov je nad nami začelo grmeti, in smo tako zadnja dva spusta izkoristili še za brezplačno tuširanje, na srečo brez padajočega kamenja po kaminu, po katerem poteka spust.
Premočeni se okrepčamo v koči Pellarini, kjer analiziramo opravljen vzpon in še enkrat preberemo opise v vodnikih, kjer je lepo napisano, da smer ni preveč težka, vendar te cel čas spremlja nezaupanja vredna skala. V nasprotju z njimi pa Mihelič v vodničku za Viševo skupino piše, da gre za kratko in prijetno plezanje v dobri skali in da spominja na večerni sprehod :D.
Ob 22h smo spet pri avtu, kjer se vsi trije strinjamo, da je za nami lepa in bogata izkušnja.
Plezali smo izmenjaje Mihael Lavrenčič, Dean Gabrielcig in Jan Ferjančič.
Bravo fantje!