21.7. je bil dan za popravni izpit oziroma za ponovni poskus plezanja v smeri Via Weiss v Beljaškem stolpu. Z Rokom M. in Kim smo se je lotili že v mesecu maju, pa nas je v drugem raztežaju ujela nevihta in smo bili primorani obrniti. Tokrat je bil z nami še Jan F. Ob sedmih smo se peš odpravili proti koči Corsi. Nekateri smo se ponovno lotili nekoliko neresno – brez zajtrka, zato nam je logično zmanjkalo goriva tik pod vstopom v smer. Za kazen smo morali počakati navezo, ki nas je za las prehitela. Razumem, da bi to določene ljudi spravilo povsem ob živce, a se s Kim nisva dali motiti in v miru pojedli in dodali gorivo. V bistvu je bilo časa še za nujno potrebno zaščito pred že tako žgočim soncem. Predhodna naveza je zapustila vstop, naše priprave pa so tudi že stekle. Te so bile veliko bolj resne, kot jutranje nepotrebno obremenjevanje želodca.
Razdelili smo se v naveze: jaz in Jan, ter Rok in Kim za nama. Z opremo vsaj midva nisva mogla biti bolj resna – 18 kompletov, 10+ klinov, zatiči in 7 frendov. Dejansko Jan na pasu ni imel več prostora. Pregledala sva skico, ki jo je imel v papirnati obliki (vam pravim, resnosti ni manjkalo). Za začetek sva se odločila, da potegneva dva raztežaja skupaj. Skala je že ob vstopu kompaktna in z eno izjemo naloženega zvenečega materiala v četrtem raztežaju ostane taka skozi celotno smer. Smer ima navrtana sidrišča in tudi nekaj vmesnih, tako da se da najverjetneje celotno preplezati po dva raztežaja skupaj, čeprav sem enega dosegla z zadnjimi metri vrvi. Nekaj težav povzroča trenje, pa tudi komunikacija je na nekaterih mestih otežena. Na splošno je smer dobro opremljena s klini, dodatno varovanje je sicer zaželeno – vsekakor pa nama kljub izdatni opremi ni uspelo postaviti več kot štirih dodatnih varoval na raztežaj.
Večino časa smo plezali vsi štirje na vidni razdalji, dva raztežaja pred koncem pa sva z Janom nekoliko pospešila. V zadnjem raztežaju opis sicer vodi desno pod rumenimi strehami, a sta me dva klina speljala po drugi direktni liniji skozi krajši kamin, ki šele ponudi nekaj konkretnejšega plezanja z oceno IV+. Obvoza po desni zaradi trenja ne priporočam, za ovinkom pa je tudi kar nekaj naloženega grušča – deluje nekoliko podrto. Na vrhu sva bila kakšno uro pred drugo navezo. Rok je za zadnji raztežaj dobil navodila, kam naj gre. Kim je sicer obljubil, da je na vrhu samo še izstop z oceno II, tako da se ob presenečenju v IV+ nekako niti ni trudila skriti, da nas trenutno nima najraje, a se je tudi to ob premagani oviri hitro poleglo :).
Seveda smo se vpisali tudi v knjigo in opazili, da nekateri že dolgo niste splezali omenjene smeri (kljub nekaj ponovitvam). Zato v ta namen vabimo Izo, Jano P., Markota K., Mitjo M., pa tudi F. in Natašo, da smer čim prej ponovijo (opcijsko Via Migliorini), še bolj dobrodošlo pa bi bilo, da s seboj vzamete nove tečajnike (ice). Spanje pod mostom je po besedah mojih treh kompanjonov zastonj in dovolj skrito, da vas tudi najbolj prekaljen ranger ne bo našel. Za konec nam je ostal še sestop – malo »abzajlanja«, malo spotikanja po skalovju in travah in nekaj “stotisoč”, za glavo že malo napornih, serpentin. Kopanja v mrzli vodi tokrat ni bilo – jezero je za standarde tistih, ki so se navadili na Lepenjico pretoplo!
