V letošnjem letu sva z Jano hotela splezati vsaj še eno daljšo smer. Hudičev steber naju je prejšnji vikend zavrnil, zato sva se tokrat odločila za Jubilejno.
Skoraj pet le je minilo, odkar sem smer prvič splezal. Tudi takratna soplezalka je bila Jana, le da je šlo za drugo Jano.
V petek, 15. avgusta, hitro po sedmih sva začela gristi v hrib proti Kranjski koči. Tam sva se na hitro osvežila pri koritu z vodo, potem pa kar mimo njega direktno pod steno. Smer je jasno vidna že od koče, tako da se Jan ne bi ustrašil, da bova slučajno zgrešila steno 🙂 .
Po začetnem lažjem poplezavanju se doseže prvo sidrišče v vpadnici kamina, potem pa po ploščah direktno v kamin. Drugo sidrišče je na štirih klinih, ki so že kar slabi, tako da se splača dodati še kakšnega. Nadaljujemo po kaminu in v lepem plezanju dosežemo tretje sidrišče pod previsom.
Pred petimi leti sem previs preplezal jaz, tokrat je pripadel Jani. V članku izpred petih let avtorica omenja, da se da previs obvoziti po varianti na levi strani. Sedaj je tam še dodatna zanka, ki nam (predvidevam), to še olajša. Midva sva raztežaj vseeno splezala kot originalno, v atletskem slogu naravnost preko previsa, kjer sta bila tudi v zadnjih petih letih dodana en ali dva nova klina.
Potem se moj spomin neha nekje do četrtega sidrišča. Tu se dvignemo rahlo navzgor in v krajši prečnici desno priplezamo zopet v glavni kamin. Lažje poplezavanje do zapore, ki jo splezamo po levi strani in pridemo do naslednjega sidrišča. Jana je nato združila nekaj raztežajev, kar se je izkazalo za slabo odločitev, saj smer zavije nekoliko levo okrog vogala in si je pridobila veliko trenja.
Nato naju je čakala še zanimiva prečka, v kateri je že preveč klinov in je bolje kakšnega izpustiti, saj sicer zmanjka opreme.
Še zadnji raztežaj in pridemo na vrh krušljivega raza, nad nami pa previsi. Na desni strani obstaja možnost izstopa v kamin, kamor se gre preko gladke prečke. Midva sva se odločila razvezati in splezati po lažjih prehodih na levi do vrha. Zdelo se nama je, da sva izstop nekoliko zgrešila, ampak retrospektivni ogled že večkrat omenjenega članka izpred petih let kaže, da sva tudi takrat z Jano izstopila na istem mestu. Za smer sva tokrat potrebovala slabih osem ur.
Z vrha vodi ne najbolj lepa, večkrat zavarovana, planinska pot čez Mlinarsko sedlo do Češke koče, in nato mimo nje v dolino.
Med potjo sva srečala še tipičnega predstavnika teh krajev, ki je stal na poti in se ni imel namena umakniti. Prigovarjanje ni kaj dosti zaleglo, ko sem se odločil da ga ignoriram in obidem, pa mi je požvižgal, sklonil glavo in pokazal roge. Mislim, da ni požvižgal ker bi mu bil všeč, prav tako se gotovo ni priklonil iz spoštovanja. Končno smo se le uspeli sporazumeti in se obšli, on po zgornji, midva po spodnji strani, nekaj metrov narazen.
Do avta sva prišla še pri svetlem, vesela, da nisva prišla sredi noči (kot moj prvi obisk Jezerskega), in da nama ni bilo treba sestopiti navzgor proti Kranjski koči.
Smer je lepa, priporočava suverenim v V, skala je nadpovprečna, mestoma gladka, ampak ne zlizana. Prav pride kakšen klin za rezervo, in premična varovala. Nekater klini so povezani s tankimi pomožnimi vrvicami, kar ovira izdelavo sidrišč.
Sestop se vleče, noge čutim še danes. Kaj moremo, pet let več se pozna 🙂
