Spodnji zapis je pripravil Peter Podobnik in je objavljen takšen, kot ga je sam ustvaril.
Članek pred vami je nekakšen pogled nazaj in spomin, na rano zgodovino našega alpinističnega odseka; dejansko v čas, ko smo začeli širiti alpinistična obzorja na vse strani, kjer je dišalo po plezanju, novem, neznanem… Na valu mladosti nas je odneslo, kamor smo vsak po svojih ambicijah in željah hoteli, si upali …
Slika 1 – Pogled na zahodne Julijske Alpe; Peter Podgornik
V prvi polovici septembra, leta 1979, sta na območju koče Pellarini-skupina Viš, vodila alpinistični tabor Tine Mihelič in Jože Žumer, takrat odlična alpinista in zagnana Akademovca (AO Akademik). Tabora se je udeležilo 30 alpinistk in alpinistov iz številnih naših alpinističnih kolektivov. Spali smo lahko v koči, ali pa v šotorih okrog nje. Vstopi v smeri niso bili pretirano daleč… smeri pa tako vabljive, da smo se vsaj tisti, ki smo bili tam prvič, kar težko odločili kam bi šli.
Z bratom Pavletom sva najprej zarila v nemogoče nevidno smer Deye – Peters, ki dejansko delno razpolovi S raz Gamsove matere. Velika spodnja, več-raztežajna zajeda se po šestih dolžinah vrvi prelevi nad polico v bolj razgiban severni raz, ki te v navpični liniji pripelje preko »Police bogov« na Turn Gamsove matere. Sledil je sestop z lažjim plezanjem v mejah SV grape, dol gledano levo, od pravkar preplezane smeri… Popoldan je bil v taboru idealen čas za nova spoznanja in za pridobivanje informacij o bližnjih stenah, smereh.
Nekateri so delovali na nas začetnike, kot živ leksikon.
Slika 2 – Skica ostenja in smeri nad kočo Pellerini, v samozaložbi izdal leta 1979 Tine Mihelič.
Takrat smo opazili pri tujih gornikih malo knjigo, krožila je med alpinisti, ki so jo s spoštovanjem gledali. Knjiga je bila dejansko alpinistični vodnik, luč sveta je zagledal leta 1974 in slišal na ime »Alpi Giulie«, avtor znan italijanski alpinist Gino Buscaini, s katerim smo pozneje parkrat skupaj plezali in sodelovali pri pripravi vodniške literature. Njegova sopotnica in soplezalka je Silvia Metzeltin doma iz Bolzana, geologinja, avtorica številnih knjig, novih smeri, alpinističnih predavanj… z možem Ginom sta raziskovala in predstavljala gore širom po svetu. Čeprav je vodnik Alpi Giulie napisan Gino v IT jeziku, je tudi za nas zelo dobrodošel. Gino je v njemu objavil veliko pomembnih vrhov, sten in smeri tudi na naši strani Julijcev…v njem ne manjka niti mali trijezični slovar. Vodnik koristim že polnih 45 let, Gino je odšel že davno, s Silvijo smo veseli, ko se srečamo… in klepetamo o vsem možnem…
Naslednje jutro sva s Pavletom ob nastajanju dneva žrebala pod smerjo »Comici – Fabjan«, kdo bo začel plezati v steni Divja koza. Plezanje je lepo steklo, cug za cugom; vlažna kaminska razčlemba je bežala strmo navzgor do velikega črnega kota, kjer sva zavila v izstopno varianto, splezali so jo Piussi in prijatelji leta 1958. Tudi ta, povečini vlažen kamin in po oceni težji je zahteval obilo zbranosti. Staremu, zmajanemu in močno rjastemu klinu sva v najtežjem raztežaju dodala še najinega, doma narejenega aluminijastega profilca, napravljenega iz neuporabnih obročev dirkalnih koles. Na polici, kjer poteka smer »Božje police« sva z bratom dobro pogledala potek le-teh in že razmišljala, kdaj naju pokličejo. Z vsem potrebnim za varen sestop sva plezala navzdol po strmi SV grapi, ki te odloži v Žabniški krnici.
Mladi plezalni neuki, smo odhajali z zadnjega Miheličevega tabora veseli, spoznali smo marsikaj, kar nam je pozneje pomagalo ob podobnih taborih.
Tista dva dni sta bila na taboru iz našega AO-ja tudi Tamara Likar in Leon Markič, oba velika navdušenca nad stenami, ki so nas obdajale. Zadnji dan sta ponavljala zahtevno in dolgo smer Krobath-Metzger (1933) v V steni Viša. Ob povratku h koči se je Tamari približal starejši gologlav gospod atletske rasti in jo vprašal, kaj sta ta dan plezala s kolegom. Ko mu je omenila smer Krobath-Metzger, se je mož na široko nasmehnil, korajžno potolkel po bizonjih prsih s pestjo in dejal »jaz sem Metzger«.
Slika 3 – Vodnik A. Giulie; severne stene in smeri zahodnih Julijskih Alp… Gino Buscaini
To ni bil za nas tisto leto zadnji obisk Viševe skupine; sredi oktobra smo se trije potili s težkimi nahrbtniki mimo koče Pellarini in se povzpeli po SV grapi, do stika s smerjo »Božje police«, katere smo želeli prečiti. Prvi izziv je bil kmalu na vrsti; nihajna prečka je s svojo divjo in izpostavljeno naravo dala hitro razumeti, da tu ni šale. V Miheličevem vodniku je napisano, da te tam čaka težaven prehod po ozki polički do terase, kjer je “vsega konec.”
Dobri in slabi klini, povezani skupaj z vsem mogočim, so nam na koncu male police pokazali naslednje stojišče približno 25 metrov nižje. Dvojna spuščena vrv je prosto visela stran od previsne stene z vozlom na koncu vrvi in upanjem, da nam po nihanju v prazno uspe doseči polico pet metrov stran… Med spustom po vrvi je bila stena vedno bolj stran, globina pod mano pa neizmerna, globoko iz nje se je takrat dvigovala megla. Natančno sem pristal v višini police, trudil sem se ustvariti počasno nihanje in ga povečal v zadovoljiv nihaj, s katerim sem po par poskusih le ujel poličko in staro stojišče, v katero sem se varno pripel. Ivan in Pavle sta bila hitro za mano, nadaljevali smo malo navzgor in naprej s prečenjem in bili na SV strani Viša presenečeni nad predeli, kjer je iz poleti vodnih poti nastal marsikje debel in po par metrov širok pas ledu. Cepini in dereze so se na takih prehodih dobro obnesli, dejansko so nam rešili situacijo, korajžno smo šli naprej skozi vse uganke na polici in pod večer, že v dežju prišli do Mojzesove škrbine… tam smo zaradi poslabšanja vremena zaključili prečenje Božjih polic. Od začetka police pa do Mojzesove škrbine smo obšli vse strani neba; od V stene, preko SV raza, SSV stene, S in SZ stene pa vse do južne strani Turna nad Špranjo (plezali; Ivan Rutar, Pavel in Peter Podgornik – 27.10.1979, AO-NG).
Smer “Božje police” sta poleti, leta 1930 splezala kot prva v celoti Emilio Comici in Mario Cesca, ocena do IV+, dolžina polic cca 7 do 8 km… čas plezanja do dva dni…
Tine Mihelič je bil človek z izredno bogato bero alpinizma in vsestranske gorniške literature. Dejansko sta tista dva dneva septembra 1979, v družbi na Pellariniju napravila med nami neko pisunsko vez, ki se nas je držala dolgo časa. Najbolj nas je povezala z izdajo dveh alpinističnih vodnikov »Nad Mangartsko dolino«, leta 84 in 96.
Sledi plezanje v zahodnih Julijcih leta 1980;
Poletni tabor v Belih vodah… člani mladega AO-NG smo izkoristili začetek julija in na tridnevnem alpinističnem taboru splezali skupaj z začetniki in pripravniki lepo število smeri v stenah, ki obkrožajo zatrep Bele vode… Opravljeni so bili tudi izpiti za alpinistične pripravnike in za nazive alpinista. Slednji so skupaj z alpinističnimi inštruktorji pokazali znanje v dolgih smereh in na skalnem balvanu v bližini dveh bivakov.
Montaž, S. stolp: »Dolgolaska« VI/IV, 800 m, 11 h, Pavel Podgornik in Tamara Likar, 7.9.1980
Novo smer sta speljala po SV steni severnega stolpa; v spodnji polovici stene sta sledila izrazitemu kaminu srednjih težav, iz katerega sta stopila na veliko polico sredi stene, kjer poteka smer “Grande cengia”. Levo od njune smeri poteka smer “Diretta Kugy”, desno pa smer Gilberti-Granzoto… V zgornji polovici markantnega S stebra sta približno sredi njega prekrižala smer Piemontesse-Alzeta. Zgornji del smeri, ki poteka po severnem stolpu je ocenjen z VI/IV. Za celotno smer sta porabila 11 ur plezanja, veliko časa je pobral tudi pristop iz doline in povratek nazaj.
Dan, ko sta Pavle in Tamara plezala novo smer v severnem stolpu Montaža, sem pomagal članom PD-NG pri vzponu na glavni vrh Montaža – Špika nad Policami.
Mrzla voda-Velika Lojtrca-Severni predvrh (Rio Fredo-Cima Grande della Scala)
Slika 4 – Smer Lomasti-Mazzilis in podobna mesta dveh navez v najtežjem delu smeri
Previsna stena Velike Lojtrce, v zatrepu doline Mrzla voda, je dolga leta čakala na plezalce, da bodo odkrili tančico diagonalne in previsne rumene zajede, ki se elegantno vleče od podna do severnega predvrha.
Severna zajeda, smer Lomasti-Mazzilis: V, VI in VI+, A3, 300 m, Ernesto Lomasti in Roberto Mazzilis, 3. 9. 1978
Plezala sta 9 ur, do stika z smerjo Enzenhofer, po kateri sta se vrnila na izhodišče pod steno. Vsekakor je ostala takrat za njima ena najtežjih in nevarnih smeri v Julijcih.
Mazzilis: Z Ernestom sva si ogledovala razčlembo v steni Velike lojtrce in se dogovorila, da jo skupaj preizkusiva. Nekaj dni kasneje sva bila v koči Pellarini s prijateljem Luigi Zilli, ki naju je dan kasneje ves čas plezanja opazoval skozi daljnogled iz Žabniške škrbine. Ernesto je želel, da vodim prvi raztežaj, ki je bil že poznan in opremljen s klini. Na stojišču sem se vpel v star ekspanzijski klin. Ernesto je plezal drugi raztežaj, ki je bil gnil in neugoden. Dobro se spominjam izpostavljenega dela tretjega raztežaja, kjer me je Ernesto pohvalil… vendar si ni natančno ogledal mene kako varujem, imel sem samo en klin zabit za počeno lusko, ki sem jo držal na mestu s pritiskanjem nanjo s koleni. Nato se je spet odpravil naprej in ni postavil ničesar do plošče, kjer je zabil klin skupaj z leseno zagozdo… namestil okrog vrvico in vanjo stopil z eno nogo (zame dober A3… morda A4). Spremljal sem ga in kot drugi prosto plezal za njim v čevljih. Nato sem nadaljeval z zelo nenavadnim plezanjem, kjer sva se z Ernestom oba podobno “zvila” v široki razpoki, ki sva jo dejansko podobno splezala.
Višje sva hotela navzgor skozi mokre, spolzke in z mahom poraščene razčlembe, vse do centralne poči, kjer so bile razmere še slabše. Dejansko sva tu na severnem predvrhu Velike lojtrce končala najino novo smer, in malo naprej naletela na raz-Spigolo Enzenhofer, po katerem sva prosto plezala navzdol, dvakrat sva se morala spustiti po vrvi… in počasi prišla na jutranje izhodišče.
»To so moji spomini na tisti dan… oh ja …Spomnim se tudi vseh kamenčkov in prahu, ki jih je Ernesto vrgel dol med plezanjem naprej«.
Lomasti in Mazzilis sta to novo smer splezala po štirih letih aktivnega ukvarjanja z alpinizmom; v lahkih gojzerjih, s 15 klini in lesenimi zagozdami in z vrvjo dolgo 40 metrov, ki je bila v tako zahtevnih raztežajih včasih tudi predolga. Prva ponavljavca sva bila dve leti kasneje dejansko malo podobna prvima dvema; plezala sva že štiri leta, v lahkih gojzerjih, z različnimi klini, lesenimi zagozdami, zatiči in ne predolgo vrvjo… Za smer sva izvedela med obiskom ene redkih alpinističnih trgovin v Stari Gorici. Na zidu je visel plakat z opisom in vrisom smeri na ČB fotografiji… več nisva rabila… Večer pred vzponom sva primarširala gor po dolini Mrzle vode, se skromno podprla z ribjo konzervo in za par ur zaspala pokrita z bivak vrečo v družbi, praktično novih in večinoma nerabljenih lesenih zagozd, potemnelih od sonca.
1. P: Pavel in Peter Podgornik, 13. 9. 1980
Do vrha Velike lojtrce sva plezala 11 h. Dolžina smeri »Lomasti-Mazzilis« in zgornji del do vrha sta dolga +/- 600 metrov. Z Vel. lojtrce sva sestopala po eni od smeri, ki padajo proti jugu, v zatrep Bele vode.
Smer sva zase in za šalo poimenovala »Rumena zajeda«, iz nje sva se po celodnevnem plezanju vrnila polna finega rumenega prahu, ki se je držal vsega, kar sva imela na sebi, bil je v ustih, nosu…
Najtežje mesto v smeri, kjer sta predhodnika pustila leseno zagozdo, klin in zanko je bilo čisto, brat je tam v drobno špranjo zabil mali-najmanjši Casinov zatič in zaupal v njega do naslednjega varovala (Naslednja obiskovalca smeri sta 29 let kasneje, potrdila prisotnost malega zabitega zatiča v najtežjem mestu smeri).
Vsekakor je to zelo zahtevna in nevarna smer, ki zahteva od plezalcev veliko iznajdljivosti in oko, ki išče lahke prehode v svetu, kjer je vse težko. Smer vredna kratkih besed, ki jih je na vstopu ali na koncu prvega raztežaja izreklo kar nekaj znanih alpinistov…
2. P in ZP, Luca Vuerich in Max Lavrenčič, 13 in 14. 3. 2009
Njuna, popravljena ocena smeri je: stalno VI, z mesti do VIII-, dolžina 400 m.
Luka in Max sta se za zimsko in sploh drugo znano ponovitev te smeri dobro pripravila, najsibo fizično, psihično in organizacijsko. Prvi dan sta preplezala okrog 150 metrov smeri in se spustila po 8 mm debeli statični vrvi pod steno, kjer sta preživela noč na toplem in ravnem v šotoru. Drugi dan sta se povzpela s prižemami po drobni statični vrvi do stojišča, od tam sta nadaljevala do konca smeri, na severnem predvrhu Velike lojtrce, enako kot Lomasti in Mazzilis.
Od tam sta se spustila nazaj preko smeri, v kateri sta pustila vsa varovala pripravljena za primer umika. Z nekaj cirkuškimi triki pri spuščanju po zraku jima je uspelo doseči vznožje.
Luka Vuerich je po opravljenem vzponu tako napisal.
“Ni poti nazaj” je naslov knjige o Ernestu Lomastiju, a bi zlahka lahko bil “sodobno” ime smeri, ki jo je leta 1978 splezal z Robertom Mazzillisom po nezgrešljivi zajedi v Veliki lojtrci. Ernesto Lomasti je bil meteor, ki je razsvetlil alpinistični svet Julijskih Alp, a je prezgodaj umrl zaradi udarca strele v plezališču Arnad, v dolini Aosta. V svoji kratki 19 letni karieri mu je uspelo pustiti neizbrisen pečat na alpinistični sceni Julijskih Alp. Za Ignazia Piussija, vedno preveč skromnega, je bil Lomasti najboljši furlanski plezalec vseh časov.
Slika 5 – Zatrep Mrzla voda z stenami, ki ponujajo vsaki generaciji plezalcev nove izzive …
Dejansko se je z ureditvijo stojišč mit o nemogočem vračanju iz smeri podrl; previsnost stene in spuščanje stran od linije smeri ni več tak »bau-bau«. Potrebne so le dovolj dolge dvojne vrvi… zaupanje v urejena stojišča in prostovoljno nihanje v višini nižjega, oddaljenega stojišča … nekje na desni (pozor-tudi stojišča se v tako kvalitetni kamenini starajo).
Peter Podgornik – september 2026