Kot je že Marko zapisal, smo v nedeljo (16. 9. 2018) z Jernejem in Žanom Rijavcem (bodoči tečajnik, ki ilegalno nabira vzpone (in opremo)) plezali Jeseniško smer (V+/IV-V, 150m) in Kamenkov kamin (VI-/IV-V, 150m). Zopet se je izkazalo, da je spanje v prtljažniku od avta na izhodišču zame veliko bolj udobno kot zelo zgodnje vstajanje in dve uri dolga vožnja po Soški dolini. Tako smo se ob normalni uri zjutraj dobili z bratoma R. na Vršiču, ki sta tja prišla iz ljubljanskega konca.
Do Jeseniške smeri smo dostopili po podrtih gredinah ob južni steni NŠG mimo Uroševe grape. Ne vem, če je to najboljši sestop, je pa edini, ki ga poznam in je izvedljiv samo v času, ko je Uroševa grapa kopna. Do vrha jugovzhodnega grebena je Jernej potegnil dva cuga, oba po zelo lepih počeh. Kot so že drugi zapisali, pride v detajlu res zelo prav modri prijatelj (BD #3), če vam runouti niso pri srcu. Do vrha NŠG smo nato splezali zadnji raztežaj po SV grebenu. Pre-tečajnik je smer suvereno splezal, zato sva se z njegovim bratom odločila, da ga peljeva v eno stopnjo težjo smer, Kamenkov kamin v južni steni NŠG. To smer sva z Jernejem plezala izmenično, saj sta samo dva raztežaja zares plezalna. Tudi ta smer je bila zelo lepa, z izjemo dveh novih svedrovcev v detajlih, en na spodnjem, drugi na zgornjem (ko sem ga vpel, se nisem tako pritoževal). Na obeh mestih se sicer lahko varuje s klini. Žan je smer zopet preplezal brez težav, zato bo moral naslednjič v težjo smer, kakšno podrto šestko. Za konec je sledila še kava v Kranjski Gori in pot v Ljubljano.
Lep pozdrav,
Alex
