Beljaški stolp II – Alpinistični odsek Nova Gorica

Da, spet. Je** ga, dan prej je deževalo in nismo imeli ideje kam bi šli, tako da smo se v soboto zjutraj preko Italije odpeljali proti Rajblju. V “smo” pašemo Iza, Tomaž, Marko, Jana, Nastassja in Rok.
Ko smo prispeli na parkirišče je bilo tam ene 8 avtov, in bili smo upravičeno zaskrbljeni. Vseeno smo krenili proti “koči” Corsi in poskušali pozabiti kako se bo vleklo navzdol.
Pri koči so se naše poti ločile, bratska naveza je z Jano krenila proti Weiss-u, preostali nepovezani pa smo se odločili za Spigolo Migliorini (ker ga še nisem plezal). Jana in Marko sta bila glede naše odločitve modro tiho, le tu pa tam sta podala kakšen namig o poteku smeru.
Na vstopu nas je čakalo majhno snežišče, nato pa plezanje navzgor. Prvi trije raztežaji niso bili posebno lepi, naslednji trije pa so bili že v redu. V četrtem raztežaju nas je zopet čakal sneg. Če bi imeli cepine bi lahko ponovili kader iz Vertical limit in preskočili krajno zev, tako pa smo zgolj splezali čez v plezalkah.
Na vrhu nas je pričakalo sonce, ter druga ekipa, ki nas je za las prehitela. Temu je seveda botrovalo dejstvo, da smo imeli mi nekoliko več dostopa 🙂
Na soncu je že pretoplo, v SV steni pa je bilo ravno prav za dolge rokave.
Sledil je spust po vrvi, Rok in Marko pa sva pohitela nazaj na vstop v smer, kjer je v prvem raztežaju ostal naš zvesti prijatelj #1.
Za nama je prišel še Tomaž, ki je pod steno pobral nahrbtnik, nato pa smo se spustili proti dolini.
Ovinki in betonirana cesta so seveda pridno čakali na nove žrtve. Glasek v glavi, ki je prevzel glas od Drejca, je sicer navijal za bližnjice, a smo ga gladko ignorirali.
Dekleta so tačas ohladila nekaj pijače, ki se je slučajno pojavila v avtu. Na žalost smo za las zamudili urnik MP čez Predel (kjer bi nas morda ali pa tudi ne spustili čez), zato smo se vračali zopet čez Italijo.
Na MP Vrtojba ni bilo težav, le nekaj minut smo stali v gneči.
Dan smo izkoristili, neke forme ni, tako da se bomo do tabora poskušali uplezati.