Ker je bil planiran podaljšan vikend v Dolomitih prestavljen v Paklenico, sva se z Jernejem strinjala, da je potrebno vsaj ta vikend izkoristiti, dokler so še odprte meje (od tu torej naslov).
Mitja nama je bil tako fouš, da se je odpovedal socialnim dogodkom, in se nama pridružil.
V petek popoldne smo se torej odpeljali proti zahodu. Sama pot je minila brez posebnosti, in pod večer smo prišli v okolico Cortine d’Ampezzo. Že pred odhodom smo se strinjali, da se bomo na daleč izogibali prelazom kot je Falzarego in pobliže spoznali še kak nov “kucelj”.
Ponoči je nekaj časa deževalo, tako da smo se odločili za smer Spigolo Fiames, 5, 520m, v JV steni Punta Fiames, upajoč, da se bo hitro posušila. Gre za relativno lepo smer, ki ponuja zmerne težave, prvič pa je bila splezana leta 1909 (o.O).
V smeri se najde tu pa tam tudi kakšen svedrovec, sidrišča so opremljena, sestop pa je kratek, hiter, in poln kamenčkov v čevljih.
Ker smo bili relativno hitri, smo preostanek dneva preživeli v lenarjenju in zapravljanju denarja (30% popusta na vso opremo, 40% popusta na rokavice, do 60% popusta na oblačila).
Naslednje jutro je bilo kar mrzlo in vlažno (8°), mi pa smo se odpravili v lepo dolino pod Tremi Cimami. Po kakšni uri dostopa pridemo do SZ stene t.i. Punto 2570, v kateri smo plezali smer Spitagoras (6+, 500m). Smer je popolnoma posiljena, se izogiba lažjim prehodom, ima na cca. 10m kakšen svedrovec in ni posebno zanimiva za plezat. Baje so sosednje smeri bolje navrtane in lepše.
A vseeno nam na vrhu postreže z izjemnim razgledom na prej omenjene tri špice. Tudi sestop je relativno v redu, po pešpoti nazaj v dolino, potem pa po pravi pešcesti nazaj do avta. Ne glede na samo oddaljenost je bilo v steni kar nekaj navez.
Na našo stran smo prišli brez težav, saj nas na meji niso niti pogledali.
Smo se odločili, da gremo naslednji vikend spet 🙂
Očitno je stvar v plezalkah 
Drejc pleza v nebo 
Mitja pleza v nebo 
Alpinizem je naporna reč 
Lačni nismo bili 
Razkužila je bilo dovolj 
Očitno ni problem samo J meja 
Prevoz v dolino