Gor in spet nazaj (prv.) – Briceljk

Napoved za ta vikend (in kot kaže tudi za prihajajoče čase) je bolj slaba, zato sem se odločil, da četrtek (9.7.2020) ne grem v službo. Večina maloštevilnih kontaktov v mojem telefonu, ki bi lahko bila med tednom prosta, je bila tako ali drugače zasedena, zatorej sem se odločil, da grem v najboljši družbi – sam.

Posodobljeno: 13.7.2020 21:50
Izgleda, da sem splezal novo smer.
Zahvala gre Petru P. za vse informacije in pomoč pri bolj natančnem vrisu.

To je svojevrstna izkušnja, kjer ima človek mir pred vsemi. Kam se torej odpraviti? Po kakšni uri pregledovanja Primorskih sten sem se, kot pravi lokalpatriot odločil za Primorsko smer v SZ steni Briceljka. Še bolj bi se spodobila Novogoriška smer bratov Podgornik, a se mi je zdelo, da bo prevelik zalogaj. V Loški steni še nisem plezal, in zaradi dolžine in kompleksnosti smeri v tej steni nisem niti nameraval.

Na predvečer ture sem se odpeljal do Loga pod Mangartom, in poiskal začetek poti, ki bi me morala naslednje jutri peljati pod steno. Nato sem preizkusil, kako je sam spati v novem avtu (dobro je! ).

Zjutraj ob petih sem se odpravil do vstopa. Pot je hitro minila in v dobri uri sem bil pod steno. Tam sem prvič počil in si privoščil zajtrk. Ambient je bil prekrasen, slišalo se je le rahlo žuborenje vode. Vse kaj drugega kot ropot, ki ga človek posluša po kakšnih bolj obljudenih koncih (sploh Dolomitih). V steni razen kakšne miške, polno pajkov, enega orla, ter nekaj iztrebkov, ki so nakazovali kozje sorodnike ni bilo žive duše.

Zdelo se mi je, da bi lahko nekoliko skrajšal dostop do pod stene in plezal diagonalno proti vstopu, kar se je izkazalo za nekoliko napačno odločitev, saj je vmes široka grapa z bolj ali manj krušljivo skalo. Tako mi ni preostalo drugega, kot da plezam dalje.

Najprej sem nekaj časa plezal skozi rušje, ko pa sem se ga že pošteno naveličal sem priplezal na polico pod bolj skalnato steno. Tam sem nataknil plezalke in začel plezati. Kot sem tisti večer ugotovil, gre približno tam tudi Novogoriška, katero sem si tudi enkrat želel iti plezat.

Iskaje lažjih prehodov sem prišel že dokaj visoko, do približno dve tretjini celotne stene, vmes pa sem moral splezati tudi kakšno previsno streho, kar je za samotnega plezalca kar izziv. Na srečo je bila večina plezanja lahka (razen nekaj prehodov, ki bi jih ocenil s V. stopnjo). Plezal sem večinoma po gladkih ploščah, občasno poraslih s travo, mahom in lišaji, občasno tudi kakšen sluzast detajl.

Stalna koncentracija pobere veliko psihične moči, svoje pa doda še kakšen odlomljen stop ali oprimek, in tako sem bil na 2/3 smeri že precej psihično izmozgan. Plezanje je potekalo zelo počasi, oprimke sem stiskal bolj kot je treba, in niti posedanje po policah in frutabele niso pomagali.

V zgornjem delu stene se je naredil še kondenz, kar je vplivalo na mojo že tako utrujeno glavo, zato sem se odločil, da bom sprečil v levi del stene, kjer je bilo videti položnejše trave. Razmišljal sem že, kje bom bivakiral, a sem imel še skoraj osem ur svetlobe za izkoristiti. Odplezal sem kakšnih 100m nižje in na srečo našel “enostaven” prehod, po katerem sem prišel v bolj položno steno.

Ta je bila resda večinoma porasla z mahom in travo, a je bila naklonina manjša, poleg tega pa se je dalo plezati po plošči v desnem delu. Nekaj časa sem plezal tako, potem pa naprej po grebenu. Vrha kar ni hotelo biti, vsakič ko sem preveril se je pojavila nova prepreka, poleg tega pa je bil večji del plezanja po strmih travah (oz. še slabše – mahu), kot je pač značilno za te kraje.

Da bom ulovil sestanek ni bilo več za računati, itak pa sem se zanesel na dobrega namestnika, tako da sem lezel v svojem tempu naprej. Nekaj pred osmo uro se je le pojavil izhod. Po slabih desetih urah sem končno snel plezalke, pojedel “večerjo”, popil še zadnje požirke vode in se odpravil proti dolini.

Šele na vrhu sem bolj natančno prebral kako je s sestopom. Ta gre na drugo stran v Bavšico, dobre 3 ure. Ker sem na začetku zgrešil sestopno pot sem izgubil še eno dodatno uro, a se zaradi tega nisem več sekiral. Ko sem bil enkrat obut v čevlje in na “varnem” nisem čutil več nobene utrujenosti.
Na sestopu z Briceljka je nekaj snežišč, ki pa ne ovirajo sestopa. Nižje v travi pa se pot komaj vidi, večkrat sem se moral vrniti par korakov nazaj in jo ponovno poiskati. So pa tudi možici, ampak v visoki travi in ob svetlobi čelne svetilke se kakšen tudi spregleda.
Na planini Bala sem končno prišel do vode, nato pa dobre volje sestopil v Bavšico, in potem do avta v Logu, kamor sem prišel ob 3h. Na žalost ni bilo nobene Polone, ki bi priskrbela prevoz 🙁 . Vmes sem sicer srečal dva avta, a sta spregledala moj dvignjen palec. Ne zamerim, ob 2h ponoči bi ga tudi jaz.
Od avta do avta je bilo cca. 22 ur, od tega verjetno ene 10-12 ur plezanja.

Nauk te zgodbice nam pravi, da ne zaupat svoji glavi, ampak pojdi po skici.
Pa še: Splača se pustiti kakšno kolo v Bavšici, pride prav. Prav pride tudi večji repertoar pesmi, saj se v celem dnevu plezanja naveličah tistih nekaj melodij, ki ti ves čas odzvanjajo v glavi 🙂
Včeraj sem si mislil, da v Loško steno ne grem nikoli več, a sem danes, po počitku in spancu te občutke že umaknil.

Vrisana smer 7a.

6 odgovorov na “Gor in spet nazaj (prv.) – Briceljk”

  1. Najprej čestitke Roku za plezanje v steni Briceljka, kjer je po mojem splezal prvenstveno smer, s tem, da je malo pošlatal dve starega datuma …
    Moj grobi opis poteka smeri-napravljen po Rokovem vrisu smeri v fotografijo na PMS; začel je desno od smeri št. 7. – Grapa pod črnimi previsi, jo malo višje prekrižal, nadaljeval po rušnatem podstavku, višje trikrat prekrižal in mogoče malo plezal po smeri št. 5. – Novogoriška smer. Nato je ves čas plezal levo od te smeri, višje pa prišel do stika smeri št. 1 – Alijeva smer. Nekaj časa je plezal po njej, pod strmo skalno steno je zavil močno levo, sestopil do strmih trav in levo dosegel skalni raz-greben, v mejah katerega je dosegel rob stene-približno tam kot Alijeva smer.
    5rP-12.7.2020

  2. Bravo, divje! 🙂 Še en nauk: natančnejše branje starih postov na aopdng.si in učenje iz (identičnih) napak drugih oz. mene na sestopu iz istega hriba par mescev nazaj 😀

Dodaj odgovor za Aleksij Kraljič Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja