Steber revežev (V-/IV+, 500m)

V soboto, 22.8.2020 (če smo natančni je bil še petek), smo se Mitja Mikuž, Nastassja Šavli, Lovro Kapušin, in moja malenkost odpravili plezat. V petek zvečer smo se odpeljali proti Lepeni, in tako prebudili Drejca in Danjelo, ki sta že spala in nabirala moči za naslednji dan.

Naši prvotni plani so bili malo bolj divji, a na koncu smo se odločili, da gremo v Veliko Mojstrovko, z namenom da ponovno prebudimo kakšno skrito travmo. Z Lovrom sva se dvoglasno odločila za Steber revežev. Druga dva metalca sta se odločila za Kovinarsko.

Na Vršiču je bilo kar polno, tako da smo parkirali nekaj ovinkov nižje in počasi zagrizli v klanec. Dostop to stene je hitro minil. Naj zmagava… mislim, naj zmaga boljši, in že sva se navezi ločili. S soplezalcem sva jo udarila proti vstopu. V Kovinarski sta bili že dve navezi, tako da sta se najina tovariša iz metalcev prelevila v reveža in prišla za nama. Železje sta vseeno obdržala.

Prve štiri raztežaje sva z Lovrom odplezala nenavezana (jaz po smeri, Lovro pa čim dlje proč od kaminov 😀 ). Mitja je plezal za mano, tako da tudi brez skice z orientacijo ni imel težkega dela. Kasneje mu je Lovro poslal tudi skico. Z Nastassjo sta nama bila ves čas tesno za ritjo, ustavili ju niso niti Lovrovi slabo merjeni izstrelki, katerim sta se bolj ali manj uspešno izogibala.

V desetem raztežaju sem, namesto levo v prečko, splezal po izjemno lepem kaminu naravnost navzgor. Takoj ko sem prišel na vrh sem opazil klin in nekaj starih pomožnih vrvic, ki so kazale na to, da bova morala zopet dol. Lovro je priplezal za mano, nato pa se je trudil prečiti nazaj v smer, a sva morala vseeno abzajlati.
Šele takrat sva se mladim padawanom zavedla, kako zvita in preračunljiva je naveza za nama. Vedela sta, da sva naveza enega, ki išče težave, in enega, ki nima prostorske preslikave iz skice v 3D in obratno, ter da je velika verjetnost, da bova nekje zgrešila. Ta trenutek sta izkoristila in kot strela švignila mimo, tako da ju do vrha nisva več ujela. Toliko o fer playu.

Naslednji raztežaj sva potegnila nekoliko predaleč in najbrž prišla v Kaminsko smer. Dva raztežaja navzgor po mokrem in vlažnem kaminu, ki je bil kar dobro opremljen, čez streho, potem pa je Lovro potegnil nekoliko krušljivo prečko zopet v pravo smer. Najbrž se ne bo strinjal z mano, a raztežaj bi ocenil nekje s V/V+.
Od zgoraj je bilo ves čas slišati najini imeni, a se najini odgovori očitno niso naučili dovolj leteti, da bi poleteli do vrha.

V lažjem svetu sva zopet pospešila in tako vrh dosegla nekaj ur za prvotno drugo navezo (a vseeno še pri svetlem!). Takoj ko sem jima predal ključe, sta hitro izginila, češ “da gresta po avto”. Z Lovrom sva pospravila vrvi in opremo in se počasi odpravila za njima.

Obstajata dva znana reka, Fortuna favet Fortibus in Tura se zaključi pri avtu. Upoštevajoč to dvoje, se z Lovrom nisva predala. Nekoliko sva pospešila korak, med potjo zopet prevzela nadzor nad ključi od avta, in prva prispela do cilja.

V Bovcu smo se ustavili na zazluženi pivi, nato pa šli še do Čezsoče obiskat Filipota in Piko.

Glede smeri? Mja, po pričakovanjih. Skala je podobna “kvalitete” kot večina smeri v tistem koncu, lep mi je bil prvi in zgrešeni raztežaj, vmes pa me ni ravno prepričalo.

Ker je naša mladina na polno zaposlena s plezanjem v Kotečniku in tekanjem na Brano, sem moral (spet) ta članek spisati jaz.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.