Centralna smer, IV+/III, 500m, V. Špičje

Urbanova želja je bila splezati Centralno smer v Velikem (Lepem) Špičju.

Če smo zelo natančni je bila želja splezati Centralno smer, sestopiti do Koče pri Triglavskih jezerih, in potem…?

Pridružila se je še Iza s Krna, ki očitno ni bila dovolj v hribih, in že smo bili naveza. Z Izo sva se v petek 4. 9. 2020 zvečer odpeljala v Lepeno, kjer sva prespala, ker sva pač prelena za vstajati prezgodaj. Seveda sva obiskala tudi Lovrota, ki je po novem nastanjen v stari karavli v Lepeni. Tako je prezgodaj zjutraj vstal le Urban, in že smo odrinili proti cilju.

Na poti nas je presenetilo veliko podrtega drevja, ki je nekoliko podaljšalo dostop. Če ne bi bilo mokro in bi imeli več časa bi bilo super zabavno! Vseeno pa priporočam dostop po desni strani potoka – ko se pot vzpne levo navzgor ob strugi se držimo desno, nato pa skozi redko rušje v gozd, kjer poskušamo na primernem mestu zopet uloviti pot na levi.

Tako smo komaj še dopoldan vstopili v smer. Na začetku je tipično trentarska – iskajoč prehode po krušljivi skali, porasli s travami. Ko dosežemo prvo varovališče, pa se pleza po stebru. Spodnja polovica smeri mi je bila bolj povprečna, vmes večkrat na pol hodiš, a je vseeno sitno, ker je nekoliko naloženo. V sredini smeri čaka en detajl (cca IV/IV+ čez streho), nato spet dva bolj povprečna raztežaja, od tu naprej pa smer dobi tisto pravo obliko, ki jo gotovo opeva tudi Mihelič (mi smo se držali kar opisa iz PMS). Par klinov in kak metulj pridejo prav, klini so nekateri že slabi (3-je so odpadli po prvem udarcu), tako da je dobro malo preverit.

V zgornjem delu sta dva raztežaja res lepe zajede, pa tudi kakšen zalogaj za ljubitelje prečk. Naj se pohvalimo, da nismo niti enkrat zgrešili (tako je to, če je zraven izkušen alpinist 😀 ).
Vrh smo dosegli po cca 8h plezanja in ravno še ulovili sončni zahod. Odločili smo se, da si turo popestrimo po daljši, a varnejši poti. Tako se je Urbanu skoraj v celoti uresničila želja, saj smo sestopili do Triglavskih jezer, kjer smo bili deležni okrepčitve – jabolčnega zavitka.

Mimogrede, z Izo po novem “ocenjujeva” jabolčne zavitke po kočah, tako da če naju, dragi bralec, kje vidiš, se priporočava za kakšen kos 😛 .

Sestop se kar vleče, zdi se mi, da smo eno tretjino poti sestopali v hrib, tako da smo avto dosegli nekaj čez drugo uro, po cca 19. urah od odhoda.

Z Izo sva spet izkoristila gostoljubje našega bivaka, naslednji dan pa še Doma Klementa Juga, kjer sva jedla (hvala vsem!). Sam sem moral del poti ponoviti, saj sem na poti izgubil ninjo. Na srečo je bila obešena čez staro, suho, podrto smreko, kjer me je zvesto čakala. So kar zveste, ko jih enkrat privadiš nase.

V glavnem, imamo novo zgodbo, Iza in Urban novo najdaljšo smer, jaz pa verjetno enega daljših sestopov.

Plezali smo Urban Kapušin, Iza Abramič in jaz.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.