Ja, spet v led. Ampak tokrat v res lep ambient, v Monte Col pri Sappadi.
Tudi soplezalec je isti kot prejšnjič, le da sva tokrat šla z mojim avtom, da si je kombi malo odpočil. Za cilj sva si zadala kar nama prejšnjič zaradi slabšega vremena ni uspelo – Monte Col. Kar pet lažjih slapov se nahaja v izjemno lepem amfiteatru, uro in pol hoda od stranske ceste.
Ker je danes sobota, sva računala na nekaj gneče, zato sva se od doma odpravila že ob petih in na parkirišče prispela kot druga. Komaj sva se začela preobuvati, že je prišel še en avto. Preden sva se odpravila, sta bila že dva. Ko sva jo mahnila po poti proti slapovom, pa je prišel še en.
Do vrha sva že dohitela štiri ljudi, ki so štartali pred nama. Na srečo sva bila torej tretja naveza pod slapovi, tako da sva imela možnost izbirati med še tremi smermi. A ne dolgo, kajti po nekaj minutah so bili zasledovalci že za nama, in hitro sva jo potegnila v slap Cannarella-Rosada. (drugi z desne).
Prvi raztežaj je odplezal Zlatko. Led je z vsakim udarcem pokal in pojavljale so se široke razpoke. Vsake toliko je počil tudi kakšen krožnik in led je pribrzel po slapu navzdol. To je dokončno odvrnilo navezo, ki je hotela za nama, tako da sva bila v slapu sama.
Del drugega raztežaja je bil še podoben, potem pa se je led počasi umedil in plezanje je postalo užitek. Sidrišča so urejena. Na dostopu je veliko snežišče, pod katerim se lahko sprehodimo.
Na žalost moj fotoaparat ne prenaša dobro nizkih temperatur, zato se je ogrel šele, ko se je stisnil k meni v 3. raztežaju, a vseeno nekaj slik 🙂
