Rok se je ravno vrnil z alpinističnega tabora poln dobrih zgodb in tako je tudi mene zamikalo preizkusiti kakšno smer v visokogorju. Po nasvetu Mitje sva izbrala smer Tapeta v južni steni Prisojnika. Sicer popolnoma brez opomb o predolgem dostopu ni šlo.
Da pokaževa, da sva na predavanjih res poslušala, sva dobila in preučila skice in fotografije smeri, vremensko napoved začela spremljati že teden prej ter od Deana in Mihe pridobila najnovejše informacije o smeri.
V soboto se že zjutraj odpraviva na Vršič, kjer naju pričaka rahla oblačnost in mrzel veter. Na moje razočaranje ni bilo nikjer nobene ovce, ki naj bi po pripovedovanjih oblegale poletni Vršič, je pa bil zato že sam “pohod” do stene doživetje. Čudovita pokrajina z dobesedno dih jemajočimi razgledi, ki sva jih uživala v samoti, če odštejemo dva Avstrijca. Na travniku naj bi po opisu dostopa ob kamnitem možicu zavila proti steni. Možička ni bilo, a steno sva videla in se napotila k njej. Vreme se nama je tokrat kar nasmihalo, saj se je med oblački občasno pokazalo tudi sonce.
Pri steni smo eni hitro našli prvi svedrovec, drugi so v iskanju svedrovca zarinili malo previsoko. Pred pričetkom plezanja sva imeli “triple check” opreme, saj naju je iz varne razdalje opazoval gams. Prvi raztežaj je Rok hitro preplezal in sledila sem jaz s precej mešanimi občutki. Že smer se je začela visoko in zdaj greva še višje, prav navpično. Ko sem se po skoraj 60 metrih plezanja prebila do prvega štanta in ugotovila, da niti ni tako slabo, sem vseeno poslala Roka naprej. Drugi raztežaj je Rok preplezal skoraj še hitreje in ko sem končno prišla zadaj še jaz, sem mnenje spremenila – ne da ni slabo, saj je prav dobro. Tretji štant – to je prav super. Rok je plezal naprej, moje varovanje na štantu je pa hitro preveril še en gams v bližini. Ko sva prišla do vrha smeri, sem se že odločila, da to je bilo odlično. Na trenutke sva sicer pogledovala oblake, ki so se podili okoli in nama zagotavljali prijetno zaščito pred pripekajočim soncem, a napovedanega dežja ni bilo. Lepo plezanje, super skala, večinoma lepa platka, ravno prav težko (ali lahko), da sva oba uživala. Večino raztežajev je Rok uspel brez problema slediti svedrovcem, le četrti štant je malo iskal za vogalom.
Po končanem plezanju in hitrem okrepčilu, par nujno potrebnih fotografijah okolice in “tekom” Roka za čevljem, sva se povzpela še malo višje do grebenske poti na Prisojnik. Ta pot naju je nato z vsemi manjšimi in večjimi izzivi vodila mimo Prisojnikovega okna nazaj do Vršiča. Na sestopu so se oblaki (končno) razkadili in sonce je pokazalo vso svojo moč, tako da sva še posebej pohitela nazaj. In prav pri avtu sem dobila še dodatno nagrado za odplezano smer – ovce. Nikjer nobene na vseh travnikih in poteh, a na cesti in ob njej jih je končno ležalo nekaj, ki so izgledale malo manj utrujene in precej dosti manj navdušene nad dnevom kot jaz.
