SZ steber v Srebrnjaku (IV+/III-IV, 450m)

Ker so dnevi dolgi, bi jih bilo škoda ne izkoristiti za plezanje nekoliko daljših smeri. Iza je predlagala, da gremo v severozahodni steber v Srebrnjaku. Smer sem imel že več let v planu, dodatno motivacijo je prinesla tudi zadnja Mitjeva spodbuda o čistih računih, in tako smo se v soboto hitro popoldan Jan, Iza in Rok odpravili proti Zapodnu. Vmes smo se ustavili še ob Soči, kjer smo uživali življenje, družbo pa sta nam delala še domačin Erik in Biša (hvala za pijačo!).

Na parkirišču v Zapodnu smo v miru in tišini, brez skrbi na svetu pojedli večerjo, se preoblekli, si naložili nahrbtnike in se odpravili proti planini Zapotok. Pot je minila hitro, in kmalu smo bili pri staji, kjer smo prespali. Ponoči je nekoliko deževalo, tako da smo se zbudili v vlažno jutro. Jan in Iza na planini še nista bila, tako da sta zjutraj lahko občudovala okoliške gore, ovite v mistične meglice.

Po zajtrku se nam je pridružil še (drugi) Erik, in skupaj smo se odpravili pod steno. Po začetnih težavah pri iskanju vstopa je vse skupaj steklo gladko. V smeri se najde veliko klinov, nekaj že starih in majavih, tako da je priporočljivo imeti tudi kakšnega svojega. V lažjem delu je orientacija po skici morda nekoliko bolj zoprna, ampak če sledimo logičnim naravnim prehodom pridemo direktno na vrh.

Našli smo tudi prusikovo vrvico, po kateri smo se pred davnimi leti po padcu spuščali jaz, Jernej, in Danjela. Tokrat smo smer splezali brez težav.

Na vrhu nas je pričakalo sonce, čakal pa nas je še dolg sestop. Sumimo, da je neka čarobna sila namenoma nastavljala rušje na pot, saj smo že tako slabo vidno potko večkrat izgubili. Vseeno smo uspešno prišli do staje, pospravili nahrbtnike in se napojili, ulovili zadnje minute delovanja pekarne v Bovcu, ter končno prišli domov.

Po dolgem času je bil super vikend, brez živčnega pogledovanja na uro in nepotrebnega hitenja.

Pa še z Janovega zornega kota:

Ker smo v času najdalših dni v letu, smo si v nedeljo privoščili, za nas malo daljšo smer, Severozahodni steber v Srebrnjaku. Izlet se je začel že v soboto popoldan, ko smo se z Rokom in Izo odpeljali proti Trenti, na poti pa se osvežili v prijetno mrzli Soči. Na parkirišču v Trenti nahitro pojemo večerjo in nekaj pred deveto uro zvečer krenemo proti planini Zapotok, kjer nam je staja nudila prenočišče za to noč. Zjutraj se nam pridruži še Erik, vsaka naveza vzame en nahrbtnik s potrebno opremo za ta dan in odpravimo se pod severozahodno steno Srebrnjaka, kamor prispemo po dobre pol ure hoje. Prva v smer vstopita Rok in Iza in tako Eriku olajšata orienatacijo po smeri.

Smer postreže z raznovrstnimi problemi – previsi, plate, prečke, kamini,… Skala v smeri je večinoma dobra, najdejo pa se tudi naloženi deli, kjer sva se z Erikom poskušala izogibati izstrelkom vodilne naveze. Večina sidrišč je opremljena z dvema ali več klini, vendar so nekateri vprašljive kvalitete zato smo sem ter tja dodali še kak naš klin. Dve sidrišči so sedaj bogatejši za en klin. Ker je orientacija po skicah v smeri kar težka smo sem ter tja malo zalutali in uredili svoja sidrišča, vendar smo vedno prišli nazaj v pravo smer. Po osmih urah plezanja stojimo obe navezi na vrhu Srebrnjaka, spijemo še zadnje kaplice vode in pojemo vso hrano, že da je nismo za brezveze tovorili po smeri. Sledi še zanimiv sestop, ki nam popestri dan z poplezavanjem, abzajli, ruševjem, meliščem in še kaj bi se našlo. Po dveh urah sestopanja smo spet na planini Zapotok, kjer po hitrem postopku pospravimo naša prenočišča in ostalo opremo, natočimo malo vode in odkorakamo proti Trenti.

Plezali smo dne 26. 6. 2022:
Erik Pavusa, Jan Ferjančič
Iza Abramič in moja malenkost.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.