Čeprav je kratko poročilo o taboru že objavil naš učitelj Mitja Mikuž, bomo vseeno objavili drugi opis tabora, ki ga je napisala naša pripravnica Cecilia.
V soboto 18. junija je potekal tabor alpinistične šole 2021-2022, pri katerem so se nekateri pripravniki ter učitelji odpravili v Bele Vode.
Ob 6. uri zjutraj so se vsi skupaj odpravili iz Nove Gorice in ob 8. uri so že bili na parkirišču tik po Rabeljskem jezeru. Zbrali so ves potreben materijal, spakirali nahrbtnike in pričeli turo. Po dobri uri hoje v gozdu tik ob potoku pridejo do koče Brunner. Ustavijo se za kratko malico in za polnjenje plastenk z vodo, saj je koča Brunner edina točka, kjer si lahko natočimo pitno vodo. Nato so se pri koči razdelili v dve skupini. Rok, Mihael in učitelj Mitja so izbrali smer Bulfoni-D’Eredita, dolga 300 metrov v Veliki Lojtrci. Tako so se oni odpravili do bivaka Gorizia, pustili tam nahrbtnike in dostopili do smeri. Druga skupina pa je bila sestavljena iz dveh navez: Marko in Jana, starejša pripravnika, ter učitelj Alex in mlada pripravnika Jan in Cecilia. Ta skupina pa je pustila nahrbtnike pri koči Brunner in se usmerila proti Cima delle Cenge, da bi splezala Direttissimo, 250-meterska smer z odlično skalo in prelepim razgledom.
Skupina, ki je hodila proti Direttissimi, se je pri dostopu začela kesati, da je izbrala smer na jugo-zahodni steni. Ura je bila 12, sonce je bilo visoko, stena je bila popolnoma na soncu in oblakov sploh ni bilo. V upanju, da ne bo tako hudo, je nadaljevala po poti. Dostop do smeri je trajal uro pa pol. Pot do smeri ni tako enostavna. Izpostavljena in tik ob prepadu. Ampak na ta detajla že pozabiš ko uživas pri plezanju Direttissime. Smer je krasna, skala nekrušljiva in polna klesider. Raztežaji so dolgi ter sidrišča se vsa nahajajo na dobrih policah. Uživanje v smeri je bilo krasno, kljub vročemu in pekočemu soncu. Na koncu smeri so se ustavili na vrhu in uživali v razgledu. Verjetno je pri smeri Direttissime najtežje sestopiti, ker je pot izpostavljena in skala nekoliko krušljiva. S popolno pazljivostjo jim je uspelo varno sestopiti. Preden so prišli do koče, so se ohladili ob potoku in se hidrirali. Pri koči Brunner so nato konkretno pomalicali. Utrujenost je bila realna. Misel, da so se morali šele odpraviti do bivaka Gorizia (dobra ura hoje s 500 višinskih metrov), ni bila mamljiva. Ampak so pogumno vzeli svoje stvari in se počasi odpravili do koče, srečali ostale člane društva in nekaj spili ter se pogovorili pred spanjem. Tisti večer sta se jima pridružila tudi učitelj Pavle in pripravnica Eva.
Naslednji dan so se zbudili v prelepem vremenu. Nekateri so se zbudili zgodaj, drugi pa pozneje. Okoli bivaka je bila družina alpskih kozorogov, ki so se radovedni približali. Slišali so tudi svizca, ki je zakričal, ko je videl druge alpiniste na poti. Prelepo jutro je člane pripravilo na nedeljsko smer; vsi so se odločili da bodo splezali Severni raz v Veliki Beli Špici. 350 metrov smeri razdeljena v deset raztežajev. V štirih navezah, eno za drugo, so plezali raz. Na vrhu so se nato abzajlali na drugo stran stene in se po melišču vrnili do koče. Vzeli so vso opremo in se tako odpravili do parkirišča. Pred večerjo so se ohladili pri Rabeljskem jezeru (Lago del Predil) in se čez mejo ustavili v Gostilni pri Mostu v Žagi, da bi skupaj zaključili dan.
Cecilia Giacomazzi
