Centralno sva imela na seznamu želja že dolgo, a sva vsako leto našla nek izgovor, da se vanjo nisva spravila. Vedno vsa bila premalo uplezana, tura pa predolga, predivja, premalo opremljena, dan prekratek,… Dejstvo, da smo v strminah nad Ravnim dolom pozimi zaradi plazovitosti že 2x obračali, je še pripomoglo k občutku, da te ta trentarska stena zlepa ne spusti zraven.
Letos pa je dobil junija, na začetku hribovske sezone, Marko genialno idejo, da bi lahko šla nabirat kondicijo po Tumovi in se tako seznanila s famoznim sestopom, ki ga je baje težko najti. In sva šla. V smeri je bilo še nekaj snega, a zaradi letošnje skromne zime se ga je dalo zlahka obiti. Brez težav sva prišla na vrh in tudi sestopila po smeri. V spodnjem delu je nad manjšim “skokom” (na skici označeno mesto II-III) zabit kar nov štant za abzail, a ga midva nisva potrebovala, z nekaj previdnosti sva mesto z lahkoto preplezala tudi navzdol. Tako je bila opravljena ogledniška tura in izgovorov je zmanjkalo.
Naslednjo priložnost za obisk Špičja sva našla šele minuli vikend. Ob 6.30 sva parkirala in ob 9.00 že vstopila v Centralno smer. V spodnjem delu sva nenavezana preplezala prvih 150 višinskih metrov. Prehod je logičen, “grapica” te najprej vodi precej desno, nato pa iščeš prehode v smeri levo-gor in paziš, da oba žleba prečkaš čim višje. Ko si pri prvem žlebu že vidiš raz in velikega možica, ki je postavljen eno polico pod prvim štantom.
Tudi naprej je orientacija v smeri dokaj enostavna, klini pa niso več nikakršna redkost. Seveda jih moraš opaziti in ne zabivati novega štanta 2m nad enim in 3m pod drugim že pripravljenim štantom.. Če imaš malo bolj ostro oko, najdeš praktično vsa sidrišča že zabita. V nasprotju z opisi ostalih plezalcev se nama spodnji del smeri ni zdel toliko krušljiv, smo že plezali kaj veliko hujšega. V “sitnem” previsu sem sledila opisu na Primorskih stenah, vpela klin in prečila v levo, vendar ne samo 2m (kot je bilo svetovano) temveč kar nekaj metrov v lažji svet in potem gor. In si seveda nabrala trenja za 2 kamiona, ki sem ju morala potem cukati za sabo. Verjetno bi bilo lažje, če bi šla kar direkt čez klin oz. celo malo desno? No bo treba it še enkrat preverit.
Par raztežajev pred nama sta bila še 2 plezalca in ko sva ju opazila v famozni zajedi ni plezanje zgledalo nič kaj enostavno, predvsem pa dokaj previsno. Ampak ko sva kmalu sama zarinila v zajedo sva se potolažila, saj je videz varal. Plezanje je kot obljubljeno lepo, klinov sicer ni na pretek, se pa da lepo uporabiti frende.
Po sicer več kot ocenjenih 5 urah sva vesela stala na vrhu Špičja. Smer je lepa, orientacijsko enostavna in precej opremljena. Kjer ni, je skala prijazna za zabivanje klinov in uporabo pomičnih varoval. O ambientu pa je škoda sploh izgubljati besede.
Kot rečeno sva sestop poznala, tako da nama ni bilo treba ponavljati slavne ture do koče pri Triglavskih jezerih. Vseeno do avta brez čelke nebi šlo. K sreči so bili medvedje skriti, tako da je tura minila brez zapletov. Pa še pizza naju je čakala v Lepeni! (Hvala Iza in Rok).
Lepa smer, ki bi jo priporočala vsem ljubiteljem tišine, svizcev in gamsov 🙂
Jana
Super, clovek kar dobi motivacijo da bi sel se kaj v tiste konce 🙂