Razmere so ponujale bolj ali manj dve moznosti: Frikanje ali pa led. Ker pa je za frikanje vedno cas, smo se odlocili, da se odpravimo proti Zajzeri. Kar pet se nas je spravilo pretepat uboge slapove; Marko, Jana, Aleks, v Drejc in jaz.
Na parkiriscu smo bili drugi, ampak od prejsnjic nas ocitno ni nic izucilo, saj se je ponovila ista zgodba – ko smo se pripravljali in jamrali nad mrazom so prisli se trije avti, iz njih so skocili ze pripravljeni njih lastniki, si zavihteli nahrbtnik in ze zakorakali proti slapovom.
Ko smo tudi mi prisli blizje smo se dogovorili, da gre mladina plezat levi krak, midva z Jernejem pa desni krak od Le Placche Parallele (III/3, 210m).
Za nami smo opazili se precej navez, ki so pocasi prihajale pod slapove.
Jernej mi je velikodusno odstopil prvi razstezaj. Led je bil na zacetku trd, visje pa je postal bolj meden. Vmes smo dobili se hiter zastonj tus, na zalost nekako tako kot v kampu v Pakli, ko ne prides prvi.
Naredila sva vsak dva razstezaja, nato pa sva se mimo vseh navzgor plezajocih spustila proti tlom.
Strinjala sva se, da ni ekonomicno narediti toliko kilometrov samo za en slap in se odlocila, da greva se v Bello Furlano (III/4+, 210m). Ker pa je ravno pred nama vstopila se ena naveza, sva ta cas preplezala se prvi razstezaj levega kraka vzporednih plat.
Istocasno so se na tla spustili se preostali trije clani in Aleks se nama je pridruzil v sosednjem slapu.
Prva dva razstezaja je potegnil Jernej, zadnjega pa Aleks. Na sreco vecino casa za nami in pred nami ni bilo nikogar, tako da smo lahko v miru plezali. Na vrhu se je slap precej zozal in spustili smo se kar na hlod, ki je bil v blizini.
Na tla smo prisli ravno, ko se je zacelo temniti, a kot obicajno vse ni moglo potekati po nacrtih. Za to je poskrbela vrv, ki si je na koncu spletla vozel. Tako je moral Jernej spet splezati en razstezaj (seveda po drugi liniji, da ni plezal eno in isto) in resiti nastalo situacijo. To mu je odlicno uspelo in kmalu smo se odpravili proti avtu.
Se en vikend smo zakljucili v… Sese-ju.
